offline
- Pridružio: 04 Maj 2009
- Poruke: 1212
- Gde živiš: Slovenija
|
Napisano: 08 Nov 2013 21:07
[Link mogu videti samo ulogovani korisnici]
Citat:MOJA POT DO ZELENE BARETKE
(razmišljanje kandidatov Enote za specialno delovanje SV po uspešnem zaključku selekcije in usposabljanja)
Kako v nekaj stavkih povzeti nepozabno življenjsko izkušnjo? Skoraj nemogoče. Realnega dogajanja med osnovnim usposabljanjem ne more povzeti noben spis ali pripoved. To lahko naredijo samo živi spomini - za te pa je potrebno usposabljanje tudi preživeti, kar pa lahko uspe samo najboljšim in predvsem najbolj vztrajnim pripadnikom Slovenske vojske. Tisti, ki smo uspešno prestali najtežje preizkuse, vemo kje smo bili in kaj je bilo potrebno, da smo danes tu. Ostali si lahko to samo predstavljajo, v realnosti pa verjetno ne bodo nikoli razumeli kako je ˝postati˝ in ˝biti ˝ MI.
Sanje so se nam začele uresničevati, ko smo izpolnili prijavnico in naredili prvi korak, da se prebijemo med elito Slovenske vojske. Težak trenutek je bil že, ko smo izpolnjeno prošnjo oddali v nabiralnik.
Selekcijski postopek za marsikaterega kandidata pomeni ˝streznitveni klic˝, saj se ga udeležijo vojaki različnih profilov in namenov. Nekateri so prestrašeni, drugi ravnodušni in lahkomiselni, tretji neprimerljivi junaki. Po nekaj dneh smo vsi postali enaki… ˝zgroženi˝. Zelo hitro se namreč zaveš, da si stopil v drug svet in da sta poti ven samo dve. Ena lahka, zelo mamljiva: beseda »odstopim« in pisk v trobento. In druga, veliko težja: dokončanje selekcije. Trdna drža in hladni obrazi inštruktorjev so odgnali samovšečne karakterje za katere ni prostora v specialni enoti. Na selekciji so nam inštruktorji ves čas dajali vedeti, kdo je gospodar na njihovih tleh in z ekipo, s katero smo premagovali ovire, smo se tega pošteno zavedali. Vsak dan je bil težji in telo je postajalo vedno bolj izčrpano, ampak ekipa s katero smo se prebijali skozi dni, nam je dajala dovolj moči. Po končanem selekcijskem postopku smo se vsi počutili kot zmagovalci, a nezavedajoči se tega, kar je sledilo: usposabljanje.
Gre za šestmesečni življenjski preizkus, ki ga uspešno zaključijo zgolj redki vojaki. Na začetku smo zaradi različnih karakterjev, od katerih se je zahtevalo timsko delo, doživeli veliko nesoglasij. Kmalu smo spoznali, da beseda ˝jaz˝ ne obstaja več in ko smo ustvarili skupinsko mentaliteto, smo pričeli ustvarjati prijateljske vezi. Priznamo, bila je trnova pot.
Prvi dnevi osnovnega usposabljanja so potekali v učilnici, kjer smo pridobivali teoretično podlago za kasnejša praktična usposabljanja. Veliko je bilo učenja, nikoli v življenju se nismo toliko učili. Dnevi so se začeli z jutranjo vadbo, ki je bila morilska. Skoraj ni bilo dneva, da kateremu od kandidatov ni bilo slabo. Če ti je že bilo slabo, si pač izbruhal svoj jutranji zajtrk in nadaljeval, nikakor pa to ni bil izgovor za konec vadbe. Tako so minevali dnevi in padale so prve žrtve. Nekateri so odnehali zaradi poškodb, drugi v tem niso več videli smisla. Tisti, ki smo ostali smo počasi začeli s praktičnim urjenjem, ki je bilo osnova za večdnevna terenska usposabljanja. Dnevi so šli naprej, prihajali so vedno težji nahrbtniki, praktična usposabljanja so postajala kompleksnejša, konca pa ni bilo na spregled. Počasi so prišli tedni, ko so bila na vrsti terenska usposabljanja. Dnevi, ko si pod nadzorom štiriindvajset ur na dan in na katerih se preveri vse tvoje znanje. Terenska usposabljanja trajajo več dni skupaj, spremljajo jih fizični in psihični napori, pomanjkanje hrane in spanca. Borba s težkim nahrbtnikom in samim s seboj je neizmerna. Ključnega pomena je prijateljstvo in pomoč med kandidati. Mraz, noč, neprespanost, vse to so čari teh terenov, na katerih spoznaš košček sebe, katerega prej nisi poznal.
Pogosto smo kandidati in inštruktorji stali na različnih bregovih, ki pa so se postopoma in trdno združevali. Za nas je usposabljanje predstavljalo čustveni in telesni vrtiljak, saj smo v tem času izkusili celotno paleto mogočih čustev, občutkov in telesnih naporov. Vse to je odtehtalo znanje, moč in modrost, ki smo jih dobili v zameno. Poudarek je na skupinski zavesti, pripadnosti in vojaških veščinah, ki smo jih zgradili s pomočjo izkušenih inštruktorjev in predanih sokandidatov.
Izmed vseh izbranih bomo pripadniki postali samo kandidati, ki smo uspeli preživeti najhujše. Ob tej misli nas prevzema ponos, hkrati pa tudi žalost zaradi tistih, ki jim ni uspelo. Takšno je pač življenje. Pravijo, da najmočnejši in najboljši preživijo, kar še posebej velja za ESD (Enoto za specialno delovanje).
Ko izveš, da si usposabljanje uspešno opravil, se postopoma zaveš, da si dosegel nekaj, kar je večini nedosegljivo in na kar si lahko ponosen celo življenje. S ponosom predstavljamo elito Slovenske vojske, hkrati pa se zavedamo, da je to šele začetek. V takšnem poklicu se usposabljanje, učenje in razvijanje nikoli ne konča. Z veseljem pričakujemo nove izzive.
Dopuna: 09 Nov 2013 14:27
Selekcija i početak uvježbavanja za nove pripadnike ESD.
|
